Omemba: Andrej Ilc

»Skozi to ekstremno pripoved sem začutila, da lahko zastavljam vprašanja, težka vprašanja, povezana z biti človek.«

»Na čustveni ravni se pisateljica zelo dotakne bralca, saj zasluti stisko in travmo, ki jo avtorica upoveduje.«

»Nagrada, kot je Nobelova, vselej pomembno prevesi tehtnico v prid odločitve za uvrstitev še kakšne nove knjige nagrajenega avtorja v program založbe.«

»Že prej jim sicer ni bila neznana, bolje jo je poznal vodja uredništva leposlovja.«

»Gre za prestižen umetniški projekt.«

»Izbor je zasnovan na uveljavljenih likovnih umetnikih več generacij.«

»Knjiga opominja tudi na to, da slikanice z izvirnimi slovenskimi ilustracijami v današnjih časih niso samoumevne.«

»Ilustracija je pomembna kot prvo srečanje otroka s podobo.«

»Če bo samo eno njeno delo samo enega otroka tako navdušilo, kot so njo ilustracije Marlenke Stupice, je dosegla svoj cilj.«

»Končni izdelek je takšen, da bi ga lahko brez zadrege poslali v vesolje, da predstavlja Slovenijo.«

»Preberite to knjigo – vaš šef vam bo hvaležen. Vaš partner vam bo hvaležen. In sami sebi boste hvaležni! Kakovosti pogovora ne določa govorec, temveč poslušalec. Kako veste, kako vas slišijo drugi? Začnite tako, da utihnete! Večini je to lažje reči kot storiti. Dan Lyons vam bo razložil, kako to gre in zakaj bo to izboljšalo vaše odnose na delovnem mestu ter doma.«

»Helena Koder v svojem knjižnem prvencu razmišlja o umetnosti z veliko in malo začetnico, o umetnosti, ki je včasih visoka, težko dostopna gora, a tudi o umetnosti življenja, ki ni nič manj pomembna. Esejistična zbirka Krošnja z neznanimi sadeži je navdihujoče pričevanje o tem, da je, kljub vsem končnostim, življenje neskončno zanimivo in polno smisla.«

»Ta esejistični prvenec je eleganten popis avtoričinega sveta, pa obenem poklon vsem tistim velikim zgodovinskim figuram in življenjskim sopotnikom, ki so plemenitili njenega duha. (...) Ko Helena Koder pripoveduje o tem, kako doživlja in je doživljala prevajalko Radojko Vrančič, pesnika Petra Kolška in Milana Jesiha, filozofinjo Almo Sodnik, skladatelja Urbana Kodra, nam hkrati pove, kako je skoznje spoznavala velikane ameriškega jazza, pisanje Marcela Prousta, poezijo Wislawe Szymborske, slike Jana Vermeerja, romane Petra Handkeja, misli Montaigna, Descartesa in Kanta.«

»Glas Louise Glück je iskren in brezkompromisen.«

»Louise Glück je ameriška Svetlana Makarovič, mogočen pesniški glas, ki ga je nemogoče preslišati.«

»Mali princ pa ni samo največkrat prevedena, ampak tudi najbolj brana knjiga na svetu...«

»Mali princ ni besedilo, ki tolaži, ne prinaša dokončnih ali enoznačnih odgovorov...«

»Ko sem Malega princa dobil v roke, me je vsega prevzel...«

»Kar ni presenečenje. Tako lirične zgodbe ne more prevesti kar vsakdo.«

»Te kure so pravzaprav dinozavri, to bi lahko povezala, da bi na kure začeli malo spoštljiveje gledati, da to niso samo neka bitja, ki kokodakajo in nesejo jajca.«

»Teza, da so ptice pravzaprav potomci dinozavrov, je postala tudi narativno izhodišče muzikala.«

»Zmaji so bili bogovi nadnaravnih sil, proti katerim nič ne moreš.«

»Vedno dodam nekaj potuhnjenih šal za starše.«

»Nekaj dodam, da otroku vse razložiš in si pameten.«

»Pri knjigah Zakaj? Sem najprej mislila, da bi bile pesmi, da bi ustvarila nonsensno pesniško obliko skozi knjige.«

»Novica je bila zanjo presenečenje, a dobrodošlo, kot se zdi.«

»Louise Glück ni bolj poznana, vsaj zunaj meja ZDA.«

»Javno življenje ni ravno po mojem okusu ... Nisem si mislila, da sem tip človeka, ki bi ga sploh opazili.«

»Louise Glück je ameriška Svetlana Makarovič, mogočen pesniški glas, ki ga je nemogoče preslišati.«

»Kakor koli, kolikor vem, danes ni ravno najsrečnejši dan v življenju 77-letne ameriške pesnice.«